boža

lorbar. zaslovela bo zaradi jajc na oko, pečenih na maslu in pa kot soproga. martina lorbarja, mojega dedka, za katerega me je dve leti po njegovi smrti poklicala njegova bivša študentka rekoč, da je morala nekomu priznati, da je bil najbolj navdihujoč predavaltelj, kar jih je kdaj imela. lahko bi zaslovela tudi kot bodoča soproga prelepega pilota, ki jo je oboževal, a je moral v vojno, še vedno ima njegovo fotografijo pred dvokrilcem in z usnjeno čelado na glavi. pilot se je po vojni vrnil, a stara mama je bila takrat že lorbarjeva, in takrat se te stvari niso dale tako zlepa popraviti. nekega dne, bila je že kar stara, in stanovalka doma ostarelih občanov bokalce, je rekla, bilo je kakor pesem: štiri smo v sobi dve dekleti okol 100 ena je mal mlajša ena pa mal starejša tut okol 400 pol je pa še ta tretja ta tretji je pa moški glih nasprotno od ženske tudi izraze besed ma težke pol ta četrta sem pa jaz.   take pesmi je pred leti pisala aleks srdić.